Maruša Rupnik odslej v ŽNK Radomlje

Pisali smo že, da je naša mlada igralka prestopila v veliki ženski klub, ŽNK Radomlje. A vendar do konca tekoče sezone ostaja tudi v Šmarju, še vedno vratarka selekcije U-15.

Maruša, pred dnevi smo poročali o mega prestopu. Mega pravim, ker je trener Rok mnenja, da je prestop punce v Radomlje tako velik
uspeh kot prestop fanta v Olimpijo. Se strinjaš z njim?
Rok je moj trener že od samega začetka, odkar sem v Šmarju. Če me kdo pozna v nogometu,
me on in če pravi tako, potem drži. Za mene je seveda to enkratna priložnost, da se
dokažem in to je nekaj nepredstavljivega , sanje se mi uresničujejo.
Opiši nam svoj nov klub. Vemo, da punce igrajo tudi mednarodne tekme.
Trenutno sem z njimi naredila par treningov in odigrala tudi prijateljsko tekmo. Seveda je
dobro biti v družbi punc, saj igrajo nogomet popolnoma drugače kot fantje. Mislim, da so me
punce kar lepo sprejele. Klub je ogromen, z mnogimi urejenimi igrišči, prav malo ljubosumna
sem na njih. Punce so zelo dobre in mislim, da bi naša U15-tka imela kar nekaj težav jih
premagati. 🙂 Tudi trenerki sta me zelo lepo uvedli v treninge in sam potek le teh.
Ozriva se za trenutek nazaj. V Šmarje si prišla šele lansko leto. Kje pa si začela svojo pot in se
kot igralka razvijala pred prihodom k nam?
Vse se je začelo v šoli pri krožku nogomet za deklice. Šmarčanke so igrale v turnirju, a niso
imele golmanke. Spomnim se, ko so me pred mojim razredom rotile, naj bom vratarka, saj sem
se znašla na golu. Privolila sem. Žal nismo šle na noben turnir več zaradi epidemije.
Naš učitelj Rado je kontaktiral svojega prijatelja in ta me je povabil v klub v Celje, vendar mi zaradi pomanjkanja časa preprosto ni šlo skozi.
Med treniranjem v Celju sem tudi že imela individualne treninge pri Roku.
Ker se  je ta koronavirusna epidemija zavlekla v leto dni, sem skoraj že obupala. Takrat pa so ustanovili šmarsko dekliško ekipo, v kateri sem postala golmanka, kmalu za tem pa mi je Rok povedal, da bi lahko igrala za fante. In tako sem tu.

Od kod ljubezen do nogometa? Kdaj si vedela, da želiš postati nekoč vratarka?
Nogomet imam tako rekoč že v krvi.
Kot sem že povedala, sem najprej pomagala svojim prijateljicam. Velika zahvala gre prav njim, saj se brez njihove vztrajnosti, naj postanem vratarka,
midve danes  ne bi pogovarjali. Nisem vedela, da želim postati vratarka, a takoj, ko sem poskusila,  sem rekla to je to, s tem se bom ukvarjala.
Zelo kmalu po prihodu v šmarsko dekliško skupino pa si bila že priključena fantom selekcije
U15. Tudi na ligaških tekmah so ti nasproti stali sami fantje. S kakšnimi občutki si sprejela
izziv? Videli smo, da so te soigralci takoj sprejeli.
Na začetku mi je bilo kar narodno, saj je bilo okoli mene kar veliko fantov, a sem se hitro ujela,
ker smo se poznali že iz šole. Velika pomoč je bil tudi trener U15  Sebastijan, ki me je
obravnaval enako kot  fante.
Na ligaških tekmah je bilo najtežje v garderobi. Ampak na igrišču….. mislim, da nobeni punci ne bi bilo težko v družbi
samih fantov. Med tekmami sem srečala kar nekaj punc, ki prav tako kot jaz igrajo v fantovskih ekipah. Opažam, da se veliko punc zanima za nogomet.
Če se malo pošalim, Šmarja kar ne moreš pustiti. 🙂  Še vedno ostajaš v selekciji U15.
Krmarjenje med obema kluboma najbrž zahteva ogromno volje in discipline.
Kjer je volja, je tudi moč. Res se me Šmarčani ne boste kar hitro znebili, z vami bom še do konca sezone.
Seveda gre veliko časa. Zelo sem hvaležna svojim staršem, ki me skoraj vsak petek vozijo v
Radomlje. Moja mami pravi, da ji je moje veselje najpomembnejše in od tod črpa energijo za vse te poti.
Trudila se bom tudi v prihodnje, da bom še boljša.
Slišali smo, da si bila z Radomljami že na tekmi. Si imela tremo? Zaupaj nam vtise.
To je bila prijateljska tekma, a jaz raje rečem moja prva tekma za ŽNK Radomlje. Igrale
smo proti Madžarkam. Bile smo tri golmanke, trenerka je dala priložnost vsem trem. Igrala sem zadnjih 30 minut. Čeprav sem dobila gol, sem
zelo uživala. Veliko še moram trenirati, da ne bom delala napak.

Kje se vidiš nekoč v prihodnosti? Kaj bi bil zate sanjski prestop?
Ne vem, kje se vidim v moji športni karieri, izbrala sem si poklic, ki ni povezan s športom, ampak
se želim z njim še vedno ukvarjati. Veliko vrat bo še za odpreti in nikoli ne veš, kaj se skriva za
njimi, upam, da bo še veliko novih priložnosti. Dokler imam ljudi, ki mi stojijo ob
strani, je vse mogoče.
Imaš kakšno sporočilo za tvoje punce iz šmarske dekliške ekipe?
Punce, žogo pod noge in glavo pokonci pa na igrišče. Tudi, če je težko in traja dlje časa za
uspeh… bo! Samo ne obupajte. Počasi se daleč pride. Samo sledi svojim sanjam, delaj, kar želiš, bodi, kar želiš, ne sekiraj se za tuja mnenja.
Za konec pa bi se še enkrat zahvalila vsem trenerjem, ki so me trenirali doslej oziroma me še trenirajo.

Foto: arhiv NK Šmarje, arhiv ŽNK Radomlje, osebni arhiv staršev
Z Marušo sem se pogovarjala Maja Belšak.